[ Pobierz całość w formacie PDF ]
kov in poslu0 al nagovor Îige Eizingerja, ki je v imenu
avstrijskih stanov pri0 el konãno sklepat zvezo z grofom,
s katerim se je bil glavar upornih Avstrijcev Ïe prej po-
godil in dogovoril, in ga poãastil z dragocenimi darili
novih zaveznikov. Okrog prestola so stali odliãni grofovi
vazali: Eberhard, Hohenwart, grajski poveljnik mu je
drÏal 0 ãit, Vitovec ãelado, Galenberger meã in Lamber-
ger zastavo, in poleg resnega sodnikovega obliãja si vi-
del tudi smehljajoãi se Lenartov obraz.
Grof je vrnil pozdrav poslancema in poudarjal v svo-
jem govoru, kako je pravice svojega sorodnika, kralja
Ladislava, Ïe od njegovega rojstva branil in kako ga tudi
zdaj ãast in dolÏnost veÏeta, da se postavi v prvo vrsto
njegovih braniteljev; hudo je napadel cesarjeve sveto-
valce Ungnade in Neiperge ter pohvalil odloãnost av-
strijskih stanov in zlasti njih voditelja Eizingerja.
Pogodbo so podpisali, in poslanci so se 0 li klanjat kne-
ginji; grof pa se je posvetoval s svojimi tajnimi svetoval-
ci, Lambergarjem, Vitovcem in Lenartom, in odkazoval
vsakemu svoje podroãje. Omenil je, da je treba hiteti,
77
VELIKI GROF BESeDA
kajti gubernator Podjebrad ponuja cesarju pomoã ter se
pogaja z njim o od0 kodnini. »Upam sicer,« je dejal, »da
se njegovega veliãanstva skopost ne bo vdala zahtevam
ãe0 kega gubernatorja; a bojim se, da nas ne bi tudi ta
napadel brezplaãno, kajti njegovemu kraljevanju preti
konec. Zatorej odrinemo vsi jutri dopoldne; za osebno
straÏo pa nam boste odstopili, gospod Vitovec, petdeset
konjikov, katere ste vi uãili strogega reda. Poveljnika jim
imenujte sami.«
Vitovec je imenoval Lazarja, ki se dobro bije in malo
govori. Grof pa je ukazal, da mora le-ta takoj popoldne
odjezditi, da ogleda pot in pripravi stajali0 ãe vojski.
Ko pa se je konãalo posvetovanje, je naznanil sluga
grofu, da ãaka nadkonjar s tujim moÏem in prosi zasli-
0 anja. Na povelje je vstopil Filip Holzer bled in slab in
med globokimi pokloni izroãil grofu spomenico, v kateri
se dunajsko me0 ãanstvo in mnogo drugih veljakov pri-
toÏujejo nad prevzetnim in kriviãnim ravnanjem barona
Urha Eizingerja in prosi grofa, naj pride kmalu z izdat-
no pomoãjo in jih re0 i priseljenega predrzneÏa.
Z veliko zadovoljnostjo je ãul grof to izjavo, posebno
milostno je odgovoril poslancu in ga odlikoval s krasni-
mi darovi, glede napada pa je dejal: ȉe nam na0 e na-
mere zdaj branijo ma0 ãevati to razÏaljenje, ki je zadelo
bolj mene nego vas, vam zagotavljam, da krivci ne odi-
78
VELIKI GROF BESeDA
dejo svoji kazni. Na Dunaju pa mi boste dovolili neko-
liko poplaãati va0 o zaslugo.«
Lenart je omenil, da trgovcu paã preti Eizingerjevo
ma0 ãevanje in da ga me0 ãanstvo ne bo moglo braniti;
nakar mu je grof predlagal, naj izstopi iz mestne obãine.
»Ali hoãete biti vazal celjskih grofov?« je vpra0 al grof.
Filip je pritrdil.
»Ali obljubite odkritosrãno biti meni zvesti in vdani,
kakor je dolÏan vazal svojemu gospodu?«
»Obljubim!«
»Ali obljubite biti prijatelj gospodovim prijateljem in
sovraÏnik njegovim sovraÏnikom ter mu vedno ostati
dober in po0 ten pomoãnik?«
»Obljubim,« je dejal trgovec, nakar mu je grof segel
v roko. Na te besede je potem prisegel pred Lenartom
najnovej0 i grofov vazal, podpisal obljubo in nehal biti
dunajski me0 ãan.
79
VELIKI GROF BESeDA
VII
etacijevi uãenci pa so obhajali svoj obletni praznik,
Pko so 0 li v log »virgatum«, to je po 0 ibe za prihod-
nje leto. To je bil vesel dan. Grofov oskrbnik v lovskem
gozdu zunaj mesta je moral preskrbeti, taka je bila na-
vada, jedi in pijaãe bodoãim uãenjakom, katerim se je
pridruÏevala obilica ljudi iz mesta, da se pod milim ne-
bom veseli z mladino. Posebno mnogo spremljevalcev
in spremljevalk je imelo ta dan Ïivo krdelo, kajti marsi-
koga je gnala radovednost, da si ogleda voja0 ke 0 otore,
mimo katerih je peljala pot. Uãitelji so komaj krotili pre-
0 erno mladost, ki je vriskala in prepevala proti grofove-
mu gradu ob Ïalski cesti.
Polone seveda pri takem izletu niso mogli pogre0 ati.
V dru0 ãini enakomisleãih Ïensk je Ïivahno razvijala svo-
je nazore o tedanjem svetu. Mladina ji je bila preraz-
posajena, moÏje preo0 abni, Ïenske preneãimrne, in Kor-
nelija, ki je potrpeÏljivo korakala poleg nje, preposvet-
na in preradovedna. A dasi je imela vse svoje misli obr-
njene na vaÏen predmet, vendar njenemu ostremu oãe-
su nihãe mimogredoãih ni u0 el, nikar da bi bila prezrla
80
VELIKI GROF BESeDA
Lazarjevega hlapca Jerneja. Takoj se je ustavila, da mu
pove, kam gredo.
»Jernej, Jernej,« je klicala, »ali sli0 i0 , ali ne?«
Jernej pa se je napol obrnil in vzdignil roko: »Odlazi,
sku0 njava stara!«
»Glej ga, dedca!« se je razhudila Polona; »starost mi
oãita, farizej, ki vidi pezdir v oãesu svojega bliÏnjega,
bruna v svojem pa ne.«
Jernej pa je ponosno korakal proti mestu, in dasi se je
premagoval, se je polastila njegovega srca pregre0 na
zloradost, ko je videl svojega gospoda, kako zastonj trka
na 0 olska vrata.
Uãenci so se bili razpr0 ili po logu, tekali, skakali, igrali
in rezali 0 ibe; Lazar je zapu0 ãal mesto s krdelom konji-
kov; grof pa je gostil v velikanski dvorani svoje povelj-
nike in viteze. Dve mizi sta stali po dolgem, ena poãez
za izbrane grofove goste. On sam je sedel tukaj poleg
poslancev in imenitnej0 ih vazalov in oãaral dru0 ãino s
svojo ljubeznivostjo. Tako 0 aljivo in sme0 no je omenjal
dogodke zadnjih dni in Bo0 tjana v samostanu, da se je
Eizingerju od veselja smejalo srce. Najveã pa je bilo sli-
0 ati doktorja Lenarta, ki je ob0 irno in dovtipno razkladal
svoje mnenje o vseh reãeh na svetu in 0 e o mnogih dru-
gih in v veliko zabavo mladega Eizingerja draÏil s svo- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]